Vrste parketa

  • Tradicionalni parketi
  • Gotovi parketi

Les je naravni material s svojimi značilnostmi. Ko ga postavimo v prostor se odziva na temperaturo in vlago v prostoru. Pozimi, ko je relativna zračna vlaga nizka, parket svojo vlago oddaja v prostor, zato se krči in poka. Poleti je relativna vlažnost zraka večja, zato parket še dodatno vpija vlažnost iz zraka in se dimenzijsko širi. Najbolj je opazno gibanje pri masivnem parketu večjega formata.

Vsaka drevesna vrsta ima svoje značilnosti gibanja. Pri evropskih drevesnih vrstah je gibanje največje pri bukvi, zato pravimo, da je bukev precej živ les in v širših dimenzijah manj primerna za parket. Med bolj stabilne drevesne vrste sodi hrast in nekatere tropske drevesne vrste, a gibanja v različnih obdobjih pri masivnem parketu ni mogoče popolnoma umiriti. Pri nekaterih vrstah parketa stik med posameznimi deskami zabrišejo z izdelavo posnetega robu, pri čemer poleg korekcije višinskega odstopanja poudarijo tudi velikost posamezne deske.

Z izbiro tehnološkega parketa na brezovi križno vezani plošči se gibanje parketa popolnoma umiri in do nastanka rež med posameznimi deščicami ne prihaja.

Tradicionalni parketi

 

Do 90. let preteklega stoletja so pri nas v stanovanja vgrajevali v glavnem tradicionalne vrste parketa. Gre za lamelni, klasični in masivni parket. Lamparket je bil zaradi dimenzijske nestabilnosti manj priljubljen saj je je pogosto zavihal. V nadaljevanju  podajamo nekaj značilnosti posameznih vrst tradicionalnega parketa.

 

Vrste tradicionalnega paketa:

 

  • Masivni parket: debeline 15 ali 21 mm, širine od 40 mm dalje, dolžine od 350 mm dalje, parket se polaga z lepljenjem ali žebljanjem na pero in utor
  • Lam parket: masivni parket brez peresa in utora manjših dimenzij, pogosto precej nestabilen in dinamičen, rad se zaviha
  • Lamelni parket: najbolj razširjen tip parketa v stanovanjskih blokih, manjši elementi lesenih deščic so združeni v kvadrate in položeni cikcak. Elementi so lahko različnih velikosti, debeline do 8 mm.
  • Kant ali industrijski parket: parket je izdelan iz ostankov pri proizvodnji parketa ter položen vertikalno v pravilnih enakomernih linijah.

Pomanjkljivosti tradicionalnih parketov:

 

  • Nastanek rež med posameznimi deskami.
  • Možnost deformacije posameznih desk.
  • Možnost nastanka razpok.
  • Hitrejše odstopanje od podlage.
  • Neprimerni za talno gretje.
  • Pred polaganjem obvezna meritev vlage v parketu, zraku in podlagi.
  • Dolgotrajnejši proces polaganja, brušenja in lakiranja.
  • Po lakiranju s poliuretanskim lakom v prostoru ostane vonj več kot mesec dni.

Z uvajanjem centralne kurjave se je pogostokrat dogodilo, da se je čudovit masivni parket spremenil v razsušen odstopajoč pod. Centralna kurjava namreč znižuje relativno vlago v zraku, ki je neugodna za vse vrste masivnega parketa.

Gotovi parketi

 

V zadnjih tridesetih letih se je močno povečala proizvodnja gotovega parketa različnih oblik. Gotove parkete lahko razdelimo na dvoplastne (dvoslojne) in troplastne parkete (troslojne), kjer pa troplastni ne pomeni tudi boljši, saj gre tehnično za manjše število križno vezanih plasti kot pri dvoslojnih parketih na brezovi križno vezani plošči.

Troslojni parket imenujemo tudi panelni parket

 

TP  se lahko polaga z lepljenjem, na klik ali plavajoče z lepljenjem stikov. Prednost panelnega parketa je, da je polaganje zelo hitro ter da omogoča preplastitev obstoječe talne obloge brez večjih stroškov. Svetuje se uporaba dodatnega sloja zvočne izolacije, ki  omili prenos zvoka in ropotanje pri hoji.

 

Slabost panelnega parketa, položenega na plavajoči način pa je slabša absorpcija zvoka. Parket se obnaša podobno kot laminat. Pri hoji se lahko pozibava in sledi ravnini naše podlage ter prenaša zvok.

 

Podpora je ponavadi sestavljena iz dveh plasti, kjer je osrednja plast iz mehkejšega bora ali vrbe, spodnja tanjša plast pa iz tršega lesa, ki preprečuje večje zvijanje in deformacijo parketa. Da doseže dimenzijsko stabilnost je parket praviloma debeli 14 ali 15 mm. V primeru polaganja na talno gretje je toplotna prevodnost manjša od optimalne prevodnosti tehnološkega parketa.

 

Gre za parkete nižjega cenovnega razreda, ki so izdelani z lepili, ki lahko vsebujejo večje količine formaldehida in drugih zdravju škodljivih hlapljivih organskih spojin.

Dvoslojni parketi

 

Dvoplastni parket je sestavljen iz dveh plasti pri katerem je lahko ena plast iz večplastne brezove križno vezane plošče, kjer govorimo o tehnološkem parketu, lahko pa gre za preprosto obliko dvoslojenga parketa, kjer je masivni del zalepljen na smrekovo podlago ali podlago iz mdf-a. Med obema tipoma dvoslojnih parketov je velika razlika v dimenzijski stabilnosti, higroskopskem obnašanju, odpornosti na vlago in termični prevodnosti.

Parket na HDF plošči

 

Osnova parketa je lepljena plošča iz zmletih lesenih vlaken. Pri lepljenju uporabljajo sintetična termoreakivne smole različnih vrst. Parket na HDF ali MDF podlagi ima praviloma tanek sloj plemenitega sloja lesa. Tudi laminat ima enako vrsto podlage. Talne obloge izdelane na HDF podlagi so manj odporne na spremembe vlažnosti in so bolj nagnjene k upogibanju. Vsebnost lepila je višja kot pri drugih podpornih plasteh, zato je smiselno preveriti raven emisij formaldehida in drugih hlapnih organskih delcev.

Parket na smreki

 

Pri parketu na smreki je podporna plast narejena iz ene plasti smreke. Njegova prednost je, da je cenejši, a je tehnološko veliko man odporen na vse vplive in je tudi dimenzijsko manj stabilen.

Dvoslojni tehnološki parket

 

Podlaga, ki nudi največjo stabilnost, najboljšo termično prevodnost in najprimerneje prenaša zvok  je križno vezana plošča. Letnice breze potekajo pravokotno ena na drugo in nudijo najboljšo dimenzijsko stabilnost plemenitemu sloju lesa. A pozor, tudi križno vezane plošče so različne kvalitete, saj so  sestavljene iz različnih drevesnih vrst ter jih povezujejo različna lepila. Med najboljše sodi brezova križno brezova plošča, ki jo pri izdelavi parketa uporablja tudi proizvajalec Listone Giordano.